Noč, ko si je božiček izposodil konja

Davno, davno nazaj,približno takrat, ko so se zvezde zdele dosti bližje Zemlji in je čarovnija bolj intenzivno odsevala skozi zimski zrak, se je na božični večer zgodilo nekaj nepričakovanega.

Visoko nad zasneženimi oblaki je Božiček vodil svoje sani po mesečini, ko so te začele nenadoma upočasnjevati...

Sani so se ustavile na tihem polju na robu majhne kmečke vasi. Severni jeleni so kihali in kašljali, njihove oči so bile otekle in zaspane, njihov dih pa je v hladno noč pihal bele oblake.
»No,« je rekel Božiček in si drgnil brado, »to pa je sedaj majhna težava. Ubogi moji jelenčki, saj ste zboleli!«
Ni bilo časa za vrnitev na Severni tečaj. Otroci povsod po svetu so spali in sanjali o božičnem jutru. Božiček je moral hitro najti rešitev, zato je sledil siju luči do bližnjega hleva, kjer je bil kmet Elias še vedno buden in je skrbel za svoje živali.

Božiček je tiho potrkal.
Elias je odprl vrata in od presenečenja mu je zastal dih… »Božiček?«
Božiček se je toplo nasmehnil. »Pozdravljeni, gospod, bojim se, da so mi zboleli moji jelenčki, in me zanima, če mi lahko pomagate.« Kmet ni okleval. »Vzemite, kar potrebujete.« Božiček se je ozrl po hlevu in tam jo je zagledal… Stala je mirno in pokončno, močna kobila z zlato dlako in belo grivo, ki se je lesketala celo v šibki svetlobi. Ime ji je bilo Zvezdica, nežna in pogumna, s prijaznimi očmi, ki so se zdele, da razumejo več kot večina.
»Nikoli ni letela,« je previdno rekel Elias. Božiček se je zahihital. »Tudi severni jeleni ne.« Položil je svojo dlan na Zvezdičino čelo in zašepetal star, starodavni urok, starejši od snega, starejši od zvonov. Božična čarovnija je stekla vanjo kot topla sončna svetloba. Njena kopita so nežno zažarela, njena griva pa se je iskrila, kot bi bila posuta z zvezdami. Zvezdica je tiho zarezgetala in se nežno dvignila s tal. Elias ni mogel verjeti svojim očem. Božiček pogleda Eliasa in tiho zašepeta: »Prosim, poskrbi ta čas za moje jelene, do zore bom nazaj.«

Tisto noč je Zvezdica tekla čez oblake namesto čez polja. Skakala je čez strehe in mehko pristajala ob dimnikih. Božiček se je od veselja smejal, ko ga je nosila iz mesta v mesto, nikoli se ni utrudila, nikoli ni omahovala. Celo pot so zvončki na saneh tiho zvonili in otroci so se v spanju smehljali.
Tik pred zoro je Božiček vrnil Zvezdico v hlev. Čarovnija je zbledela v nežen sij in za seboj pustila le toplino.

Elias jo je naslednje jutro našel mirno in spokojno, z enim samim srebrnim zvončkom, vpletenim v njeno grivo.

V še posebej mirnih in tihih božičnih nočeh, ko sneg spokojno pada na zamrznjeno zemljo in briše sledi odhajajočega leta, se še vedno sliši nežno cingljanje srebrnega zvončka, vpetega v grivo čudovite kobile. Saj veste... za vsak slučaj, če bi Božiček spet potreboval pomoč pri razvozu daril.